Objavljeno 02. oktober 2024

Kako sem s pomočjo žalovanja in depresije našla pot nazaj k sebi

Leto 2023 je bilo zame eno najtežjih obdobij v življenju. Naenkrat se je zgrnilo toliko stresnih dogodkov, da sem skoraj klonila pod težo vsega. Na začetku sem si govorila, da pretiravam, da moram biti močnejša, vzdržljivejša – ampak resnica je bila daleč od tega. Sčasoma sem spoznala, kako ključno je, da si dovolimo žalovati in da ne prezremo simptomov depresije.

Dolgo čas sem se spraševala, ali naj svojo zgodbo delim z vami. Ugotovila sem, da obstajajo ljudje, ki ti želijo vse najboljše, a se včasih zdi, da ob tem z veseljem opazujejo tvoje težave. Hkrati pa so tu tudi tisti, ki se obrnejo stran, ko bi rada le malce izrazila svoje občutke. A ko jaz izražam svoje stiske, v resnici že kličem na pomoč. In takrat je resnično že pozno.

Blogi, vlogi in podcasti so postali zgolj neka oblika prisiljene objave – brez pravega smisla in namena. Na koncu sem bila prisiljena merino postaviti na stranski tir, saj mi je, žal, postal breme. Potrebovala sem čas, da najdem vzrok.

Ko sem našla vzrok, sem spet zaslišala svoje možgane in pustila telesu in duši, da se soočita z bolečino.

Zdaj pa upam, da bo moja zgodba pomagala nekomu, da se ne pogrezne še globlje v depresijo – še posebej, če jo povzroči vrsta stresnih dogodkov, na katere nimamo vpliva.

Najboljša podpora skozi težke trenutke - g. Direktor in najini dolgi, nezahtevni pohodi

Začelo se je že med prvomajskimi počitnicami, ko smo raziskovali Bretanijo, in sem iz Slovenije prejela klic o težavah bližnjega prijatelja, ki je bil v resni stiski. Na srečo se je situacija srečno razpletla. Vendar so kasnejši stresni dogodki postopoma pripeljali do tega, da je najino prijateljstvo razpadlo. Takrat sem bila sama v zelo občutljivem stanju in sem potrebovala podporo močnih in stabilnih ljudi, da sem lahko našla rešitve za svoje bolečine in izzive. Žal nisem mogla nositi dodatnih bremen, saj sem se morala osredotočiti na svoje zdravje. Odločila sem se, da najprej poskrbim zase, ker je bilo to edino pravilno zame v tistem trenutku.

Julija sem se vračala iz praznovanja diplome moje sestrične. Med vožnjo sem se po telefonu pogovarjala z mojo Babo. Nikoli ne bom pozabila tega pogovora – bil je izjemno miren in poln upanja. Prvič ni omenjala nobenih bolečin. Dotaknili sva se tudi smrti mojega strica, ki je tisti dan umrl, in se spominjali mojega očeta ter tistih redkih, a dragocenih trenutkov, ki smo jih imeli skupaj.

Žalovanje je pogosto zapleten proces, ki ga spremljajo različni čustveni in fizični simptomi, kot so šok, jeza, krivda in žalost.

Pol ure po tem pogovoru sem doživela prometno nesrečo, iz katere je storilec pobegnil. K sreči sem si zapomnila registrsko številko, a sem bila v prevelikem šoku, da bi se naslednji dan odpravila na dolgo pot v Bosno na pogreb. Marijan je bil bolan, jaz pa bi zaradi dogodkov prejšnjega dne verjetno težko prestala dolgo vožnjo.

Avgusta sva z Marijanom ugotovila, da bo treba zamenjati avto, kar je prineslo še več prilagajanja in stresa. Avgust, september in oktober smo neprestano preživljali na terenu – že en sam dan takšnega načina dela je bil preveč zame. Septembra sva dobila nov avto, kar mi je olajšalo vsakodnevne vožnje v Ljubljano in okolico.

Do oktobra sem še nekako zdržala. Ko sem izvedela, da je moja Baba v bolnici in se bori za življenje, je vsa moja energija šla k njej. Vsaj dvakrat ali trikrat tedensko sem jo obiskala v bolnici v Trbovljah. Ko je Baba končno okrevala in so jo poslali domov, je isti dan mojega strica zadela srčna kap.

Vmes sem doživela še eno prometno nesrečo. Zdelo se mi je, da je bilo vsega že preveč.

Decembra se je pokazalo, da lahko končno malo zadihamo, a vsi smo vedeli, da to ne bo dolgo trajalo. Januarja se je začel Babin zadnji boj za življenje. Njen um je bil še vedno mladosten, a telo ni več zmoglo. Vedela sem, da me nič ne bo moglo pripraviti na njeno izgubo.

V službi so se medtem dogajale velike spremembe zaradi združitve s Pošto Slovenije, kar je vneslo kaos v moj delovni dan. Izguba Babe je bila eden najtežjih trenutkov mojega življenja. Bila je ključni del mojega sveta in njena smrt me je globoko prizadela. Hkrati pa me službene obveznosti niso spustile, da bi se zares soočila z žalovanjem. Ves čas smo bili na terenu, jaz pa nisem imela niti trenutka, da bi začela ta boleč proces.

Praznovanje rojstnega dne mojega strica, ki je preživel srčno kap, je bilo še posebej ganljivo. On in moja Baba sta v otroštvu in skozi odraščanje predstavljala ves moj svet. Šele ko izgubimo najdražje, se pogosto zavemo, kako neprecenljivi so bili trenutki z njimi in kako globoko cenimo nove trenutke.

Po nesreči julija, sem začela opažati, da sem postala izjemno nemirna. Delo na terenu, kjer smo izobraževali uporabnike, mi nikakor ni ustrezalo, in popoldneve sem večinoma prespala. Ko sem prišla domov, sem šla najprej spat. Upala sem, da je Bronco dovolj sprehojen, da bo lahko počakal do večernega, kratkega sprehoda. Nikoli nisem razumela, kako se lahko ljudje po službi še dve uri zadržujejo na sestankih, medtem ko me je čakala vsaj še ena ura vožnje. Prihajala sem domov okoli šestih, a bilo je premalo čada, da bi moji možgani našli mir do naslednjega jutra. Štirje zaporedni dnevi takega tempa so vodili do tega, da sem vikende preprosto prespala in se izogibala vsakršnim dogodkom.

Ko so sledili novi stresni dogodki, sem začutila, da je vsega preveč.

Postala sem nenavadno asocialna. Druženje me ni več veselilo, glasba mi je šla na živce, pogovori so me utrujali, nisem se mogla sprostiti. Prav vsak zvok me je zmotil – kako bi si takrat želela, da bi imela slabši sluh!

Z Marijanom se je tudi začelo zapletati. Zaradi vsega hrupa in pomanjkanja miru sem izgubljala stik z lastnim domom. Ja, tudi midva imava včasih težave.

Spomladi sem opazila, da je moje stanje vse slabše. Nenehna utrujenost, negativnost in pomanjkanje veselja pri stvareh, ki so me nekoč osrečevale, so me ujeli v začarani krog stresa. Potem sem doživela svoj prvi panični napad. Takrat sem vedela, da potrebujem pomoč, in poiskala sem zdravniško oskrbo. Zdravnica me je napotila k psihologu, a sem morala na obravnavo čakati pol leta.

Brnenje motorja je preglasilo vse misli v moji glavi, tako da sem slišala le njegov zvok, kar je delovalo izjemno pomirjujoče.

Čakanje na strokovno pomoč me je prisililo, da sem iskala načine, kako se soočiti z depresijo in žalovanjem sama. Brala sem članke, poslušala podcaste o duševnem zdravju in se odločila, da začnem uporabljati celovito metodo Wim Hofa, ki mi je pomagala pri obvladovanju stresa. S pomočjo te tehnike sem našla notranji mir in se začela počasi vračati k sebi.

Metodo sem redno izvajala tri mesece, od februarja do maja, vsak dan. Imamo srečo, da za hišo teče potok, ki ima pozimi 6, poleti pa največ 9 stopinj. Vsak dan sem preživela od 2 do 5 minut v vodi, kolikor sem potrebovala tisti trenutek. Ko sem imela službene obveznosti in odhode na teren, sem včasih že ob petih zjutraj izvajala ledeno kopel. Na posebej stresne dni sem ostajala v vodi tudi do 10 minut, saj sem vedela, da bom potrebovala hladno glavo in telo, da prebrodim težke trenutke na terenu.

Največ mi je pa pomenila tišina. Vikende sem posvetila sebi, brez hitenja. Uživala sem v kratkih sprehodih okoli doma, največ eno do uro in pol, ker enostavno nisem imela energije za več.

Pomladi sem končno našla moč, da sedem na kolo. Postavila sem si cilj: enkrat na teden na gorsko kolo. Takrat še nisem imela e-kolesa, ampak zahvaljujoč vsakodnevni praksi Wim Hofa je bila odločitev lažja in vztrajnost večja.

Ko sem končno prišla do psihologa, sem prejela diagnozo anksiozne depresije. Kljub temu sem se odločila zavrniti antidepresive, ker sem čutila, da je moje stanje začasno. Vsi nosimo v sebi travme iz preteklosti, a meni se je v kratkem času nakopičilo preveč stresnih situacij. Najbolj sem potrebovala tišino in mir.

Namesto da bi posegla po zdravilih, sem se odločila preizkusiti nekaj novega – ušesne čepke. Na koncertu sem opazila, da moja prijateljica nosi čepke, ki sem jih že dolgo opazovala na spletu. Ko mi je prijateljica potrdila, kako pozitivno vplivajo na njo, sem se odločila, da jih preizkusim tudi sama.

Potok za hišo mi je omogočal, da sem vsak dan, ko mi je bilo najtežje, lahko izvajala Wim Hof metodo.

Ko sem prvič uporabila čepke za ušesa v službi, sem bila navdušena. S sabo sem začela nositi tudi slušalke z aktivnim zmanjševanjem hrupa (ANC), in ta kombinacija mi je omogočila popolno osredotočenost. Hrup je izginil, moje misli so postale jasne, produktivnost pa je šla v nebo. Končno sem lahko spet tri dni delala “na polno” in nato dva dni bolj sproščeno, kar mi najbolj ustreza.

Že po prvem dnevu uporabe sem opazila spremembo. Med vožnjo domov nisem bila utrujena, glava me ni bolela, ni bilo pritiska ali negativnih misli. Kot bi se stres odrezal v trenutku, ko sem zapustila pisarno.

Ko sem prišla domov, sem se le hitro preoblekla in z Broncotom odšla na uro in pol dolg sprehod. To je bil nov občutek – po službi nisem šla ven, ker sem morala, ampak ker sem si želela. In ta isti dan sem opravila več, kot mi sicer uspe v enem tednu, morda celo v mesecu.

Čepke sem preizkusila tudi na različnih dogodkih – doma, ko Marijan posluša glasno glasbo, sem jih preprosto vstavila in uživala v večeru, ne da bi me glasba motila. Na poštnih igrah, kjer je bilo glasno, so se prav tako odlično obnesla.

Hkrati sem jih pa testirala na službenih poštnih igrah, kjer je bilo glasno. Ok, na momente bi morala zamenjati čepke za socialne dogodke s čepki za spanje (da, tako občutljiva sem), ampak sem zdržala brez težav. 

Zvečer sem zaspala brez problema, brez, da bi morala dve uri hladiti možgane od preglasnih dogodkov,…

Ponavadi ponedeljke prespim, ko pridem iz službe. Tokrat se dogaja, da pridemo domov, Marijan vzame Broncota, jaz grem na kolo in se dobimo na poti na Stari Ljubelj. V bistvu se počasi vračam nazaj v življenje, ki sem ga pogrešala.

Ne samo eno leto, ampak se je ta depresija počasi začela pojavljat po moji operaciji kolena 3 leta nazaj. 

Uvedla sem majhne spremembe v vsakdanjo rutino, ki so mi pomagale vzpostaviti ravnotežje. Zmanjšala sem zunanji hrup in začela bolj slišati svoje misli. Počasi sem postala bolj umirjena in spet sem našla smisel v stvareh, ki so mi bile prej pomembne.

Ušesni čepki Loop mi pomagajo zmanjšati senzorično občutljivost, saj ustvarjajo pregrado med hrupnim svetom in mojimi mislimi, kar omogoča mojim možganom, da se umirijo.

Leto 2023 me je globoko zaznamovalo in mi pokazalo, da žalovanje in depresija nista nekaj, kar bi morali potiskati na stran ali zanikati. Sta del življenjskega procesa, odziv na izgubo in stres, ki sta neizogibna. Vse to me je pripeljalo do spoznanja, da je izjemno pomembno, da si vzamemo čas za žalovanje, saj le tako lahko počasi zacelimo svoje rane in najdemo pot nazaj k sebi.

Ko sem preživljala stresne dogodke, sem ugotovila, da ni rešitev v tem, da samo "držimo glavo pokonci" in potiskamo občutke globoko vase. Takoj, ko sem poskusila delati po starem ritmu in ignorirati vse, kar se dogaja v meni, sem spoznala, da s tem samo podaljšujem svojo bolečino. Žalovanje je proces, ki zahteva svoj čas, včasih celo več, kot bi si želeli. Pomembno pa je, da se z njim soočimo na način, ki omogoča, da ne zbežimo pred svojimi čustvi, ampak jih sprejmemo.

Izguba moje Babe je bila odločilna pri tem spoznanju. Kljub temu, da sem se po njeni smrti zavezala obveznostim, sem se počasi oddaljevala od sebe. Ko sem si končno dovolila začutiti bolečino in žalovati, sem postopoma začela najdevati smisel in stik s svojimi občutki.

Njen odhod me je naučil, kako dragoceno je življenje in kako pomembni so odnosi, ki jih negujemo. Sprejeti žalovanje kot naravni del življenja ni znak šibkosti, ampak priložnost za rast in notranje ravnovesje.

Depresija, ki se je začela pojavljati postopoma že pred tem, po operaciji kolena, je bila dolgo skrita v ozadju. Majhne spremembe v mojem življenju so bile tiste, ki so mi pomagale počasi splezati iz tega temnega kraja. Zmanjševanje zunanjega hrupa – tako dobesedno kot metaforično – mi je omogočilo, da spet prisluhnem svojim mislim in potrebam.

Če kaj, sem se skozi vse to naučila, da je ključno poslušati sebe. Postavljanje sebe na prvo mesto ni sebičnost, ampak nujen korak na poti do okrevanja. Moja zgodba dokazuje, da lahko prebrodimo tudi najtemnejše čase, če si dovolimo občutiti žalost in izgubo ter si vzamemo čas za celjenje.

Za nami je vrh Baba, ki sem ga vedno povezovala z mojo Babo. Vsakič, ko sem ga osvojila, sem obudila spomin nanjo in ji poslala pozdrave, ko pa sem bila sama, sem jo včasih celo poklicala z vrha. Letos je bil prvi tradicionalni pohod na Babo.

Septembra sem obiskala psihoterapevtko in pričakovala, da bom dobila pojasnilo, zakaj sem tako občutljiva na zvoke, zakaj je svet postal preveč glasen. Namesto tega sem se soočila z ugotovitvijo, da imam preveč nepredelanih travm iz otroštva in mladosti, da bi bila primerna za “davkoplačevalsko” zdravljenje. Torej, ne ustrezam kalupu. 

Travme? Nisem prepričana. Travme rešujem že od februarja na svoj način: z dihanjem in potopom v ledeno vodo. Vsakič, ko se potopim, nekaj odplava daleč stran.

Takrat nisem imela občutka, da sem v depresiji, čeprav zdaj vem, da sem jo takrat še zanikala. Ko sem iskala pomoč, sem zgolj mislila, da sem preobčutljiva na zvoke – nenehni hrup, ki ga prej nisem opazila, je zdaj udarjal vame z vso silo. Ropotanje posode, radio, šelestenje vetrovke, vsakdanje stvari, ki so mi prej šle mimo, so nenadoma zarezale v moje živčevje. Kako mi lahko pomagate, sem vprašala?

Odgovor: antidepresivi.

Zakaj antidepresivi? Zakaj bi se odločila zadušiti te zvoke s kemijo, če pa dobro vem, da mi telo signalizira nekaj drugega? Nekaj je treba spremeniti – moje življenje, ne moja kemija. Potrebujem mir v svojih možganih, ne dodatnih snovi, ki bodo utišale moj notranji svet. Zvoki so postali preglasni, svet preveč intenziven.

In to je bilo to. Nobene druge rešitve. Antidepresivi ali pa ponovni pregled januarja, da “vidimo stanje”. In tako sem odšla z občutkom, da moram svoje poti še naprej iskati sama.

Za ozdravitev antidepresivi niso nujni, če najdeš pravi vzrok in se pogumno soočiš z izgubo. Moje zdravilo so hribi, ljubljeni ljudje in g. Direktor, ter v zadnjem času tudi ušesni čepki, ki mi pomagajo najti notranji mir.

Sumila sem, da imam ADHD. Tista tiha oblika, kjer se zapreš vase in svet okoli tebe postane preprosto preveč – preglasen, prehitro premikajoč, preveč vsega. Ko sem se spominjala svojega otroštva, sem vedno imela težave z glasnim okoljem. Vse te vsakdanje zvoke – ropotanje posode, šuškanje vetrovke, zvonjenje telefona – sem doživljala kot nekaj, kar bo v meni povzročilo eksplozijo. Postajala sem živčna in imela sem občutek, da se bo moje telo dobesedno zlomilo pod težo teh dražljajev. Se mi meša?

Ko sem dobila “diagnozo” anksiozne depresije, sem začela raziskovati in naletela na nekaj člankov, ki so mi končno dali jasno sliko, zakaj je prišla depresija v moje življenje. Tako senzorična občutljivost kot preplavljenost z dražljaji, še posebej v obdobjih stresa, sta bili moji stalni spremljevalki. Včasih sem mislila, da so ti zvoki dejansko glasnejši, a sčasoma sem dojela, da gre za to, kako jih moj preobremenjeni um predeluje – kot da so nevarnost.

Senzorična občutljivost je rezultat deregulacije živčnega sistema. V obdobjih anksioznosti ali izgorelosti naš prefrontalni korteks ne zmore več učinkovito filtrirati dražljajev iz okolja. To, kar naj bi bil normalen filter, ki bi utišal nepotrebne dražljaje, odpove. Namesto tega se naš limbični sistem – del možganov, ki je odgovoren za preživetje – aktivira in doživljamo vse kot grožnjo. Svetloba, zvoki, vonjave – vse, kar bi običajno preslišali, nas udari z vso močjo.

Ko sem se soočila z izgubo Babe, so ti simptomi postali še bolj izraziti. Svet okoli mene je postajal preglasen, preveč intenziven. Tudi radio, ki sem ga prej komaj zaznala, je postal neznosno moteč, in pogosto sem čutila tesnobo zgolj zaradi hrupa. Po dolgem času sem se odločila, da poiščem pomoč. A na koncu je bil odgovor psihoterapevtke preprost: antidepresivi.

Zakaj bi se odločila za antidepresive, če pa globoko v sebi vem, da moram nekaj spremeniti v svojem življenju? Potrebujem mir, ne tablet, ki bodo utišale zvoke v mojih možganih. Svet je postal preglasen, to je res, a to pomeni, da moram spremeniti način, kako živim in se odzivam. Ko sem se vrnila domov, sem začela iskati rešitve sama, od čepkov za ušesa do slušalk z ANC tehnologijo. To mi je vsaj delno pomagalo vrniti občutek osredotočenosti in ravnovesja.

Januarja imam spet pregled, da “vidimo stanje”, a v sebi vem, da pot ni v zunanjem utišanju simptomov, temveč v iskanju notranjega miru.

Za 20. obletnico mature sem kar prevzela organizacijo in po dolgem času sem se imela odlično. Kljub temu, da tukaj še nisem imela čepkov, ampak sem imela zavedanje, da se moram izkopati iz primeža depresije.

Ljudje depresijo pogosto dojemamo kot nekaj povsem negativnega, a kaj če je depresija v resnici odziv telesa na nenormalne okoliščine? Naš živčni sistem ima različne načine, kako se sooča s stresorji, bodisi skozi boj, beg ali zamrznitev. Pri slednjem telesu omogočamo, da se "ugasne" in se zaščiti pred prekomerno obremenitvijo. Dr. Stephen Porges s svojo polivagalno teorijo pojasnjuje, da ta odziv, ki ga sproži parasimpatični del našega živčnega sistema, ni napaka, ampak evolucijsko pogojena reakcija na življenjsko ogrožujoče situacije.

Depresija in anksioznost sta pogosto znak, da je bil naš živčni sistem dlje časa izpostavljen stresu. Sprva se odzovemo s hiperaktivnostjo (anksioznost), nato pa, ko tega ne zmoremo več, preidemo v stanje zamrznitve (depresija). Pomembno je razumeti, da takšni odzivi niso bolezen, temveč prilagoditve telesa, ki nam sporočajo, da je nekaj v našem življenju narobe.

Ko depresijo doživljamo kot zaščitni mehanizem, postane jasno, da je pot skozi to stanje edina prava rešitev. Namesto da bi depresijo videli kot nekaj, čemur se moramo upirati, je ključ do okrevanja sprejemanje in razumevanje njenega sporočila. S tem ko si dovolimo čutiti, sprejeti in po malem začeti spreminjati svoje življenje, lahko postopoma ponovno vzpostavimo ravnovesje v telesu in umu.

Zavedam se, da depresija ne izgine čudežno čez noč. Vendar opažam, da sem postala bolj mirna in osredotočena ter uspešno zaključujem naloge, ki si jih zastavim. Jutranji stres pri pripravi na službo in zamujanje je izginil. Uživam lahko ob glasbi na polno, hodim v družbo in si želim stikov z drugimi. Upam, da bom kmalu dosegla točko, ko čepkov ne bom potrebovala več v vsakdanjem življenju, temveč le še na dogodkih in koncertih.

Ali sem trenutno depresivna? Ne, ne čutim več te teže. V bistvu sem spet Nada, kot sem bila pred poškodbami in lanskimi stresnimi dogodki. Iskreno srečna.

Letošnji prvi sneg. Od nekdaj obožujem sneg, saj takrat vse okoli potihne. Z Babino kapo in oblačili iz merino volne je vse enostavno in udobno. Tudi gospod direktor nosi svoj merino puloverček!